Verjamem vate! 

Kdor me dobro pozna ve, da sem milo rečeno pahnjena na Harry Pottera. Ja, res je, ta čarovnik me navdušuje od osnovne šole, ko sem prebrala prvo knjigo. Da so temu sledile vse ostale, posteljnina, torbe, peresnice, zvezki in še dandanes majice in pižame, pustimo. Pred nekaj dnevi me je pisateljica, J.K. Rowling, znova navdušila. Naletela sem na ta citat. 


Da sem sama trenutno v tem obdobju življenja, me najpogosteje spomnijo drugi. Prijateljice, ki se ločujejo in jih njihovi dragi sprašujejo, če si želijo živeti kot jaz. Znanci, ki se čudijo kako sem lahko sama. Bralke, ki me sprašujejo za nasvete, če bodo sploh zmogle. 

Pot samohranilke zagotovo ni nekaj običajnega, pa čeprav je tako zelo pogosta. Vem, da je pogosta, ker vsak dan videvam nove mame, ki so se znašle na tej poti in tako zelo si želim, da bi jim na vprašanje kako bodo zmogle, znala odgovoriti. 

Draga mama, morda se ta trenutek res počutiš čisto sama. Morda te nihče ne razume, morda ti vsi govorijo, da se bo vse uredilo. Res je, morda se bo, morda se ne bo. Ne skrbi, kakorkoli bo, bo dobro. Starševstvo nikoli ni lahko. Ne kadar sta dva in ne kadar si sama. Vem le to, da boš zmogla. Verjamem vate! Verjamem, da nobena pot, ni tako težka, da je ne bi zmogla. Verjemi, prišli bodo dnevi, ko ne boš vedela, kdo bolj joče – ti ali otrok. Prišli bodo dnevi, ko boš spala odprtih oči. Prišli bodo dnevi, ko bodo kosmiči za zajtrk in za večerjo. Vsi ti dnevi te bodo spremenili. Tista ženska, ki ni bila prepričana, da bo zmogla, bo z vsakem dnem, počasi, korak za korakom, izginjala. Postala boš ponosna, ker bo mali kričač odraščal v dobrega človeka. Postala boš samozavestna, ker si ti tista, ki je obvladala tornado na kratkih nogah in usmerila njegovo energijo v pozitivo. Začela se boš zavedati, da tudi sama mama lahko vzgoji srečne in vesele otroke. Spoznala boš prava prijateljstva, saj boš videla, kdo je tu res zate in za koga si ti pripravljena organizirati varstvo in se upreti domačemu kavču. 

Prihodnost je zmeraj negotova, nikoli ne vemo kam nas bo življenje popeljalo, zato se nasloni nazaj, stisni svoje otroke in uživaj v tej divji, razburljivi vožnji polni ljubezni, ki ti jo otroci dajejo ❤️

Ta zapis je namenjen vsem mamicam, tistim, ki so same polovico dneva ali tistim, ki so same polovico življenja. Verjamem, da zmoremo čisto vse – ker smo mame! 

Advertisements

Mama rutina

Zadnje 3 petke sem preživela zunaj. Ja, prav zunaj, lepo oblečena in naličena tako, da se je tista sivina pod očmi bila popolnoma prikrita. 

Za moj diva outfit je poskrbela blondinka zraven mene – GGW design 🙂
Super občutek je, priznam, se urediti, srečati in podružiti s prijateljicami, ampak prav vsakič sem hitro začela razmišljati o odhodu domov. Ne, ker bi bilo brezveze ali ker bi se počutila slabo, preprosto razmišljanje, da naslednji dan ne bom naspana za vse norije, ki me čakajo, da bi mi bolj odgovarjala topla postelja in čaj, kot kozarec v roki in boleče noge od visokih pet. 

Zato sem danes, kot tudi prejšnje sobote, v svojem elementu. Pravem elementu. Naravnem habitatu vsake mame. Na kavču. Pod dekico. Z odprto čokolado, ki počasi, a vztrajno izginja. Tišina po celem dnevu naštevanja vseh možnih živali, kričanju in mamica mamica na vsakih 30 sekund, nadmaši vse svetovne dj-e in zvezde balkana. 

Včasih, so taki petki bili vrhunec tedna, ki sem se ga veselila – že od prejšnjega vikenda. Danes je zgodba drugačna, danes uživam v tem mama habitatu, se po vsaki spremembi, še z večjim veseljem vrnem v to mama rutino. 

Sedaj končno razumem lepoto domačega kavča ob vikendih, s kakšnim filmom in najbolj pomembno – brez modrca in v tišini. Čisti užitek. Taki, ki ga razumejo samo mame. 

Pojdi se solit!

Verjetno se, tako kot jaz, polovica mamic ob besedah jesen in vrtec, začne spraševati kdaj bo otrok prvič zbolel. Obdobje šmrkavih nosov, pokašljevanja in klicev, da ima otrok vročino se približuje, ali se je celo že začelo. To jesen se tega z Luko ne greva!

Po celi pomladi, ki sva jo z Luko večinoma preživela doma, na antibiotikih in z vnetimi ušesi, sem si za jesen pripravila načrt. Resen načrt z eno misijo: Luka BO zdrav! Ne bom po pol minutnem pregledu pri ORL specialistu dala otroka na seznam za cevke, rezanje žrelnice pa še kaj.  Znova sem v najin vsakdan vrnila probiotike, ki so se do zdaj pri meni že dobro zapisali, celo po tej svoji bolniški premišljujem, da še sama pričnem jemati nekaj za imunski sistem. Aja, probiotiki o katerih govorim so od Viridiana z dodanim vitaminom C. Na etiketi piše, da so brez pšenice, glutena, soje, laktoze, dodanega sladkorja, soli, kvasa, konzervansov ali umetnih barvil (okej, mislim, da nič druga v moje stanovanju ni tako brez vsega). Že od vsega začetka ga jemljem tukaj – vedno dodam v košarico še kako čokolado ali kavo, pa je zastonj poštnina.

Ne verjamem, da bi samo ta prah sam po sebi bil dovolj čudežen, zato sva z Luko že tretji teden na obisku v Solnem Kristalu. O solnih sobah sem slišala že res veliko in sem letos, ko je takoj po 3 dneh vrtca Luka že bil doma, rekla pa greva. Zgubiti nimava kaj. Ob prvem obisku sem za mnenje povprašala sledilke na IG in dobila sem res veliko pozitivnih odzivov, da solne terapije dejansko pomagajo. Najbolj me navdušilo sporočilo, da so se jim zmanjšala vnetja ušes. KAKO SI PA TAKEGA REZULTATA ŽELIM!!

To me je samo dodatno prepričalo, da naredim eno kuro, 3x na teden dva mesca in bomo videli kaj bo. Luka je 3 tedne že zdrav, kot kaže nama bo celo uspelo izvesti ponovno cepljenje, ki bi ga moral imeti že aprila.

Pravijo, da se dobro z dobrim vrača, zato bom jaz pomagala trem mamicam in njihovim sončkom, da tudi oni to jesen (upam) ne bodo bolni. V sodelovanju z Zdrav Obrok in Solni Kristal podarjamo 1 otroški probiotik Viridian z vitaminom C in 2 obiska solnih sob. Vse 3 nas povšečkaj na FB in označi v komentar mamice, ki bi se teh nagrad razveselile!

Bolna mama

Nedeljski večer je idealen čas za razmislek o tednu, ki prihaja, o ciljih, načrtih in mislih o pretekli realizaciji. Tudi pri meni je ta nedelja bila podobna temu. Polna dobre volje, ker sva z Luko lepo izkoristila vikend za druženje z najljubšimi, ker sva obiskala Ptuj in Weinstrasse pri sosedih, sem se odpravila v posteljo, spakirana za ponedeljek in sestanke v Ljubljani. Predvidena budilka 5.40.

Nepredvidena budilka malo pred 4. Okej to ni normalno, zakaj me trese, če imam v stanovanju 22 stopinj, pa pokrita sem z odejo, še celo dolgo pižamo imam oblečeno? To je bil samo začetek mojih čudenj kaj se dogaja z mano. Sledilo je nekaj šprintov do stranišča, kjer sem se oprijemala školjke, spraševala koliko še mi je sploh ostalo za izbruhati in kaj pri pi*di je zdaj to. Po tretjem obisku stranišča, mi je postalo jasno, da mi je življenje znova pokazalo, da so načrti zato, da se pokvarijo.

Ljubljana odpade, bom že nadoknadila, bodo že počakali, če ne bodo, mi niso usojeni. Kaj pa Luka? Kaj pa naj z njim? Moje tresenje ni bila posledica mraza v stanovanju, ampak moje vročine. Luka mora v vrtec, mora! Preverim, če ima tudi on vročino. Nima. Vsaj nekaj! Polna upanja kličem mamo, da ga naj ona spravi v vrtec. Naslednjih 8 ur sem prespala in preležala, uspela sem narediti 8 metrov in si iz kuhinje prinesti kozarec vode, ter poslati 2 maila, da me ne bo v Ljubljano. Soočenje s kruto realnostjo je sledilo, ko sem klicala mamo, če lahko gre po Luko.

Eva ne morem, sestanek imam vsaj še 2 uri.

Po res res dolgem času, sem se počutila neverjetno nemočno. Kaj naj zdaj? Smiljenje sami sebi se je prepletalo z bolečinam v čisto vsakem delu telesa, prisežem še veke so me bolele. Navlekla sem pajkice, jopico in uggice, vzela ključe od avta in štartala. Seveda je bila ura že štiri in seveda je pot do vrtca trajala 3x dlje kot drugače.

Verjamem, da obstaja posebna povezanost otroka in starša, da otrok čuti, ko nekaj ni prav.  Luka je naslednjo uro in pol, po prihodu domov, bil bolj naporen kot 3 dni skupaj. Najprej nesi nesi, potem jok, ker hoče piti sok in ne vodo, potem ta isti sok polije po sebi, da je cel premočen, pa še super se mu zdi, da pocka po tleh, potem bi gledal Mašo, itak popustim, ker zadnje, kar si želim je jok, ki mi bo šel skozi glavo, ki me je ravnokar nehala boleti. Da ni dovolj Maša, se jo odloči gledati sede na moji glavi. Toliko o tem, da me glava ne boli. Ničesar se nisem razveselila bolj kot prihoda mame in odhoda obeh. Naslednjih 12 ur sem prespala. Se na kratko zbudila, opogumila za še en kozarec vode in zaspala še do 10. Slabo počutje je skoraj izginilo, edino apetita še ni bilo na spregled.

Do pol štirih, ko sem se odpravila po Luko, sem uspela spiti že čaj, se stuširati in oprati stroj perila. Mom life is back. Najboljše od vsega? Luka je celo popoldne bil pravi sonček. Ali pa sem ga samo jaz bila tako vesela, ne vem in niti ni pomembno, vem samo, da je grozno zboleti, še 3x slabše, pa je če si bolna mama.

To lahko samo popi*diš

Začelo se je z mama, baba in avto. Potem je nekaj časa bilo samo to, pa am am, ki je prisoten še danes. 

Danes Luka pri svojih slabih dveh letih (ne, ne govorim v mescih, ker tudi o urah ne govorim, da je 6 ur in 48 minut čez poldne, ampak rečem, da bo 7) govori že res veliko. Še vedno se najde vmes kakšna beseda, ki je ne razumem ali pa čebeli reče mavlica, pa potrebujem 15 minut, da ugotovim, da je zamenjal čebelo in mravljo, ampak načeloma mi pove vse. Najljubši mu je še zmeraj NE, ki mu doda še posebno mimiko in zelo izrazito odkimavanje, da me vrat zaboli samo, ko ga gledam. Zelo sem vesela, da namesto TU uporablja TUKAJ, ker mi to še sami ne uspeva najbolj in ne glede na to kako zelo mi gredo pomanjševalnice na živce, obožujem kadar reče mamica

Se pa ta mamica počasi zaveda, da bo ta mala spužva, ki vpija vsako mojo besedo, kmalu začela vpijati tudi take besede, ki jih morda ne bi bilo treba ponavljati v vrtcu, še posebej ne v katoliškem vrtcu (več o vrtcu kmalu, obljubim, da bom odgovorila na vsa vprašanja). 

Ne bom lagala in trdila, da se v mojem besednem zakladu znajdejo kletvice samo v stilu o ti sirasti sir, pogosto uporabim kakšno sočno, pa se sploh zavedam ne. Sedaj sem spet na preizkušnji, da jih zmanjšam. Enkrat sem si to zadala že kot novoletno zaobljubo. Uspelo mi je približno kot hujšanje. 

Kako mi tokrat uspeva? No ja. Recimo temu, da se trudim in upam, da bo Luka še nekaj časa blebetal po svoje in mi prihranil sramoto s kako izjavo “pa pi*da no!” ali “to lahko samo popi*diš”, ki so moje najbolj pogoste! Pa tvoj malček? Jih že obvlada?

Mali potepuh na Dunaju

Ko me zbudita mama in baba skupaj je to znak, da nekam gremo. Res je, da sta me nekajkrat že dobili na tako finto in sem se veselil, da sta me na koncu odpeljali v vrtec, ampak tokrat ni bilo tako.

 Zgodnje prebujanje sem nadoknadil v avtu in mama je rekla, da sem spal celo pot. Meni se je zdelo samo par minut.

Zbudila me je mami in začela pakirati v voziček. Kaaaj? Kaj je to? Kaki voziček? Jaz sem že velik, hodim sam in to kamor želim, kaj si ona misli zdaj z vozičkom? Okej babi ne gre z nama, to mi že ni všeč. Kdo mi bo dajal kekse iz torbice? Mama jih nikoli nima, če že, pa jih sama poje več kot jaz. Mami pravi, da bomo avto pustili na parkingu in gremo naprej s podzemno. Ne vem kaj je to.

Vlaaaaak. Vlaaaak. Mamaaa vlak je!

Mami kje sma? To ni doma. Doma ni toliko ljudi, sploh ne takih, ki čudno gledajo in imajo okrog vratu dva fotoaparata. Zakaj me slikaš pred staro cerkvijo? Ne bi me raje v trgovini z igračami ali pa vsaj s čokoladami?

Ihaha ihaha mamiiii konjički. Lahko greva jahati? Zakaj mi nič ne pustiš? Okej okej, res je malo večje mesto kot Maribor, ampak glej mene nič ni strah in tekam takoj, ko si osvobodim roko.

 Joj no, takoj nazaj v voziček.

Ti boš kavo in jaz kakav, prav?  Res pride Maša, če bom priden? Pa Meda? Okej, bom priden… Mami spila si že kavo, kje sta Maša pa Meda?

Babi je klicala, da ne bo več dolgo, kar pomeni, da ne greva na velik BUS, kot si rekla, da bova. To ni fer. Si videla, da je brez strehe? Zakaj ne greva nooo, po celem mestu bi se peljala.

Ne boš se mi odkupila s slonom. Edino, če lahko spležem nanj. 

Spet ne. Zdi se mi, da mi na izletih rečeš še večkrat NE kot doma, pa ga že doma stalno poslušam. Malo si mi že tečna, bom zadremal.

Ooo spet vlaki. Pa baba je prišla. Končno, daj babi kekse, mama mi je dala samo neke bio riževe, blek brez okusa.

Ne gremo še domov? Vidve res mislita, da bom jaz na miru sedel, da bosta hodili po trgovinah? Dajta no, ne hecajta se, mene ne zanima, če je to Parndorf ali domači Europark, trgovine so bedne, pa čeprav sem vse (spet) dobil jaz.

Mama pravi, da je vse slikala in pisala spet s svojim telefonom Huawei Mate 9 (baje pride zdaj neki novi, ki se ga mami bolj veseli, kot jabolka, sej jo razume, jaz tudi ne maram jabolk). 
Koristne informacije: 

• za izlet po Dunaju smo avto pustili na parkirišču Erdberg (park and ride), ki je lahko dostopno z avtoceste in ima čez cesto postajo podzemne, ki te pripelje v center mesta v manj kot 10 minutah 

• za naslednjič bova zagotovo vzela hop on & hop off bus, ki te popelje po celem Dunaju, na spletu lahko poiščeš različne karte, začnejo se pri 22,5€ 

• najboljša kava (zame) je na ulici Graben v slovitem Julius Meinlu in je pri obisku Dunaja MUST! 

• Zmeraj se po Dunaju odpravim do outleta Parndor in prav nikoli me ne razočara, tokrat se je res poznala Lukovabzdolgočasenost, a sem vseeno uspela kupiti njemu timberlandke (orginal, nepremočljive, 50€), sebi in njemu adidaske in še nekaj malenkosti. Vsekakor vredno dodatne pol ure vožnje, če le ni vikend. Tudi tukaj je vse polno azijcev, ki nakupujejo kot nori.

Premočne glasilke

Če bi za vsako mamico, mama, mami dobila en €, bi lahko rezervirala novo leto v Dubaju – če bi se to igrala samo od včeraj!! 

Včeraj sva z Luko izkoristila priložnost, moja mama je imela na Dunaju sestanek, midva pa potepanje po centru. Kako je bilo, kaj sva splanirala, kaj uresničila in kaj še bova – jutri v potepuškem dnevniku! 

Razen prehojenih kilometrov in azijskih turistov, mi je živce parala nova faza. Faza kričanja. Ne vem od kod se je pojavila, ne vem zakaj se je, ne vem kako dolgo bo trajala, ampak prepričana sem, da če bo šlo tako naprej, bodo sosedje ponoreli. Že sedaj sem prepričana, da mislijo, da Luko pretepam, medtem ko je vse kar se mu zgodi samo to, da ne sme jesti napolitank. Zamisli krivico! 

Kot vsaka prava mama, trdno prepričana v svoje vzgojne prijeme (sarkazem mode: ON) sem včeraj googlala zakaj otrok kriči. Kaj sem ugotovila? Da je stiska, jeza ali pa samo trma. Fajn, vem isto kot prej. Sej nisem sigurna, če opisujejo vzroke pri otroku ali posledice pri starših. 

Drage mame – kaj je s to fazo? Kdaj nehajo kričati? Po maturi?