Bolna mama

Nedeljski večer je idealen čas za razmislek o tednu, ki prihaja, o ciljih, načrtih in mislih o pretekli realizaciji. Tudi pri meni je ta nedelja bila podobna temu. Polna dobre volje, ker sva z Luko lepo izkoristila vikend za druženje z najljubšimi, ker sva obiskala Ptuj in Weinstrasse pri sosedih, sem se odpravila v posteljo, spakirana za ponedeljek in sestanke v Ljubljani. Predvidena budilka 5.40.

Nepredvidena budilka malo pred 4. Okej to ni normalno, zakaj me trese, če imam v stanovanju 22 stopinj, pa pokrita sem z odejo, še celo dolgo pižamo imam oblečeno? To je bil samo začetek mojih čudenj kaj se dogaja z mano. Sledilo je nekaj šprintov do stranišča, kjer sem se oprijemala školjke, spraševala koliko še mi je sploh ostalo za izbruhati in kaj pri pi*di je zdaj to. Po tretjem obisku stranišča, mi je postalo jasno, da mi je življenje znova pokazalo, da so načrti zato, da se pokvarijo.

Ljubljana odpade, bom že nadoknadila, bodo že počakali, če ne bodo, mi niso usojeni. Kaj pa Luka? Kaj pa naj z njim? Moje tresenje ni bila posledica mraza v stanovanju, ampak moje vročine. Luka mora v vrtec, mora! Preverim, če ima tudi on vročino. Nima. Vsaj nekaj! Polna upanja kličem mamo, da ga naj ona spravi v vrtec. Naslednjih 8 ur sem prespala in preležala, uspela sem narediti 8 metrov in si iz kuhinje prinesti kozarec vode, ter poslati 2 maila, da me ne bo v Ljubljano. Soočenje s kruto realnostjo je sledilo, ko sem klicala mamo, če lahko gre po Luko.

Eva ne morem, sestanek imam vsaj še 2 uri.

Po res res dolgem času, sem se počutila neverjetno nemočno. Kaj naj zdaj? Smiljenje sami sebi se je prepletalo z bolečinam v čisto vsakem delu telesa, prisežem še veke so me bolele. Navlekla sem pajkice, jopico in uggice, vzela ključe od avta in štartala. Seveda je bila ura že štiri in seveda je pot do vrtca trajala 3x dlje kot drugače.

Verjamem, da obstaja posebna povezanost otroka in starša, da otrok čuti, ko nekaj ni prav.  Luka je naslednjo uro in pol, po prihodu domov, bil bolj naporen kot 3 dni skupaj. Najprej nesi nesi, potem jok, ker hoče piti sok in ne vodo, potem ta isti sok polije po sebi, da je cel premočen, pa še super se mu zdi, da pocka po tleh, potem bi gledal Mašo, itak popustim, ker zadnje, kar si želim je jok, ki mi bo šel skozi glavo, ki me je ravnokar nehala boleti. Da ni dovolj Maša, se jo odloči gledati sede na moji glavi. Toliko o tem, da me glava ne boli. Ničesar se nisem razveselila bolj kot prihoda mame in odhoda obeh. Naslednjih 12 ur sem prespala. Se na kratko zbudila, opogumila za še en kozarec vode in zaspala še do 10. Slabo počutje je skoraj izginilo, edino apetita še ni bilo na spregled.

Do pol štirih, ko sem se odpravila po Luko, sem uspela spiti že čaj, se stuširati in oprati stroj perila. Mom life is back. Najboljše od vsega? Luka je celo popoldne bil pravi sonček. Ali pa sem ga samo jaz bila tako vesela, ne vem in niti ni pomembno, vem samo, da je grozno zboleti, še 3x slabše, pa je če si bolna mama.