BLOG = Salomonov oglasnik

Vedno več berem in poslušam o iskrenosti blogerjev, o plačljivih objavah, o nekredibilnosti. Verjetno jaz teh stvari opažam več, kot moji bralci, pa vseeno se mi zdi prav, da se dotaknem te teme, da povem svoj pogled na ta (ne tako lep) svet blogerstva. Podjetja so ugotovila oz. v Sloveniji počasi ugotavljajo, da smo blogerji lahko dobra reklama. Ne samo dobra, poceni, efektivna reklama ampak tudi z merljivimi rezultati, kar noben oglas v reviji ni. Zasipavajo nas s ponudbami, takšnimi in drugačnimi na dnevni bazi. Ene so super, ene so tako tako, ene so bolne, ki jim osebno še odpišem ne in to zelo malo ljudi dejansko ve.

Veste česa je mene kot blogerke najbolj strah? Ne tega, da ne bom vedela kaj napisati ali, da bom deležna nesramnih komentarjev (ki sem jih itak). Najbolj me je strah, da bi ljudi nekaj nasrala, da bi nekaj zapisala, kar se bi na koncu izpostavilo za napačno.

Ta zapis bi morda lahko šel tudi v bjuti del, saj se ravno v teh sferah pojavlja največ testiranj in če nisi previden, se ti zelo hitro lahko zgodi, da zasereš, da prehitro nekaj oceniš, da nisi čisto iskren pri opisu. Pred nekaj dnevi  mi je dal za misliti zapis blogerke Ane v eni skupini: »Huda beauty je danes objavila “super” recept za domač piling. Boli me ko gledam, da taki influencerji pišejo take neumnosti. Oseba z miljoni sledilcev, ki si bodo zdaj ta piling delali doma, bi lahko bila bolj odgovorna. Torej recept za super domač piling vsebuje itak limono in rjav sladkor, pa mislim da med. Med je edina sestavina, ki lahko gre na obraz kot maska od teh treh naštetih. Super je za vse tipe kože, poskusite. Res ima dober efekt…«. Anin blog lahko najdete tukaj in verjemite mi, da boste našle veliko uporabnih nasvetov.

Da povzamem, nisem razmišljala o limonah, medu in sladkorju, ampak o odgovornosti. Sem jaz čudna, ker ne sprejemam sodelovanj, kjer bi morala pisati kuharske recepte, pa nisem za kuhanje? Ali ker ne želim pošiljati svojih blog objav v pregled? Po drugi strani pa največji influencerji na svojem področju gladko svetujejo recepte, ki so ne samo neučinkoviti, še nevarni? To je zgolj en primer v množici, ki meče slabo luč na vse bloge. Res je, danes se odločajo ljudje za pisanje bloga, da bi postali slavni, da bi živeli od pisanja recenzij in potovali po svetu zastonj. Še vedno verjamem, da to ne pomeni, da so vsi blogerji nekredibilni. Veliko nas je, ki bomo raje rekli ne, ki se bomo prijazno zahvalili, kot napisali, da je pa nekaj noro učinkovito. Niso vsi blogi Salomonovi oglasniki, niso vse vsebine plačane, dogovorjene in načrtovane, če pa je tak blog, da so pa hej – obstaja druga stran.

Da se obrnem malo na drugo stran, postavim v drugo vlogo. Če gledam tv reklamo, kjer me prepričujejo, da se znana igralka (miljonarka) sama barva z barvo za lase za domačo uporabo in temu verjamem, sem si kriva sama. Če berem bloge, kjer jih navduši VSE, je pa kriv bloger? Ne, še vedno sama, konec koncev reklame na televiziji bistveno težje preskočiš kot da zapisa ne prebereš. Večina blogerjev nas že uporablja pripise, da je objava nastala v sodelovanju z nekom, večina nas je pazljivih pri uporabi izrazov kupil, dobil, testiral in predvsem verjemite mi, nas večina 90% ponudb zavrne, zato prosim, ne posplošujmo. Imamo pravico izbirati kaj beremo, kaj spremljamo in kaj gledamo. Ne samo pravico, vsi možni algoritmi na družbenih omrežjih se trudijo, da bi jim mi morali plačevati, da vi sploh vidite naše objave.

Pametno izbirajte čigave nasvete boste poslušali.

Advertisements

Igriv fant

Konec prve bolniške! Wuhuu! Malo me je prestrašilo to vse skupaj zato sva štartala z prevetivo resno, več o tem v prihodnjih dneh! Zdaj sem čisto fokusirana na to, da se vrnem nazaj na delo. Zmagal mi je komentar v teh dneh – sej ti zdaj delaš doma, tak ti je isto, če je Luka doma al ne. Res majstore?! Isto je? 

Ni isto. Nikakor ni isto! Priznam, da je Luka navajen se zaigrati sam in mi je to v veliko pomoč. Načeloma ga pri tem spodbujala od malega, vedno sem mu razstavila igrače in ga potem spodbujala v stilu poglej to, vzami ono itd. namesto, da bi vzela jaz. Danes je zgodba taka, da je veliko ljudi presenečenih, ko pride k nama na obisk, saj se on res lepo sam zaigra (dokler ne ugotovi, da ima občinstvo, ki še ni videlo kaj vse zna, ampak to je druga zgodba). Čeprav se na moji efektivi pozna, če je Luka doma ali ne, je še vedno izvedljivo narediti vsaj tu pa tam nekaj. Nekaj. Ali pa vsaj malo spustiti pričakovanja za nekaj in dovoliti, da mi Luka pomaga. Itak se vsedem k njemu na tla, itak mu na mizi zraven svojih papirjev razprostrem še njegove, ampak popolnoma brez slabe vesti, sem na računalniku, kuham ali pa – pazi to – ležim na kavću, ko Luka nekaj počne v svoji sobi. Tudi, ko dobiva obiske, kakšnega otroka, zmeraj rečem “ajde gremo idita se v sobo igrat” in je to to. Sedim na kavču, pijem kavo, se pogovarjam in se delam, da ni moj! Če se ti zdi to noro, ti samo svetujem, da kdaj poskusiš! Noro doživetje res, dejansko se pogovarjati z odraslo osebo! 

Zakaj vse to pišem? Ker me začudijo komentarji kako se Luka sam zaigra, ker me začudijo starši, ki morajo za vse biti zraven. Z neprestanim trudom in zavzetostjo se trudimo otrokom popestriti cel dan. Zakaj? Pustimo jih, naj se malo dolgočasijo, naj se znajdejo, naj si razvijajo domišljijo! Obožujem, ko z Luko sestavljava kocke, še bolj obožujem, ko on po svoji domišliji postavi kocke v kolono in jih poimenuje čuču. Obožujem, ko skupaj barvama in so pri meni metuljčki roza, trava zelena, pri njemu pa je vse poprek modro (malo manj obožujem, ko je moder še parket od voščenk, se pa tolažim, da je vsaj vosek dober za parket). Obožujem, ko jaz avtek vozim sem in tja po progi, on pa avtke “nabaše” na bager. 

Obožujem tega malega igrivega in nagajivega fanta, ker vem, da mu s tem pomagam, da bo zrastel v bistrega in iznajdljivega moža! 

Zlati fant

Prve misli, ki se ti začnejo po porodu vrteti po glavi (razen au, to je res bolelo) so o življenju, ki ga bo otrok imel. Razmišljaš o lepoti novega življenja. Pa tudi o vseh ovirah, ki se lahko pojavijo, o vseh preizkušnjah in vzponih ter padcih. Razmišljaš kak bo, ko odraste, bo vesel, bo močen, bo pasiven, bo komičen, dober športnik ali glasbenik? Razmišljaš kaj se mu bo zgodilo in kako boš na to reagiral, razmišljaš o vseh kaj če pa. Te misli, ta vprašanja se ti vračajo v glavo, ko čakaš na blagajni ali ko te dajejo hormoni in po tiho jočeš v blazino. Meni so se vrinile ob čisto nedolžni sliki na Facebooku, ki je več kot primerna za trenutno dogajanje. Ko bo Luka velik bo… košarkar?

Tudi ce ne bo košarkar, bo zlat!
Ne vem kaj bo Luka, ko bo velik. Bo zlat kot je bila zlata včeraj zmaga ali bo zlat samo v mojih očeh? O vprašanju kaj bo, ko bo velik,  res pogosto razmišljam. Že od začetka nosečnosti so bili vsi okrog mene prepričani, da bom rodila deklico, verjetno, ker si me niso znali predstavljati same s fantom. Z mojim fantom. Vedela sem, da prideš ti.

Da ne bom v življenju razmišljala o ujemajočih krilih in trakovih za lase, ampak o bagrih in oponašala tigra. Da bo moja naloga še za odtenek težja, kot bi bila, če bi imela deklico. Privzgojiti ti moram tako veliko stvari, tako veliko navad, ki jih danes, ko gledam okrog sebe pogrešam. Moja želja je vzgojiti samostojnega moškega, ki bo cenil ženske in jih imel za enakopravne, ki bo znal v življenju prepoznati prave prijatelje in te ohraniti, ki bo vedel kaj mora ceniti in kaj preskočiti. Želim, da te stvari ugotovi sam, da izhajajo iz njega in ne iz pričakovanj okolice. Želim, da ga strah nikdar ne ustavi in da bo dosegel svoje sanje. Istočasno se vsak dan zbudim s strahom, če bo vse ok, če sem se pravilno odločila roditi in vzgajati otroka, sina, v tem norem svetu, ki je okrog nas. V tem času, ko ne veš kdo je s kom proti komu, ko se bojimo drugačnih, pa vendar vsak trenutek želimo prav mi biti drugačni. Ko nas na eni strani ubija lakota, na drugi debelost, ko nam narava dnevno kaže kako mali smo. Bo našel v življenju srečo? Bo vedel kaj z njo? Moja sreča je, da mi vsak dan te misli in vprašanja odžene ena beseda – mamica.

Sin moj, nimam odgovora kaj boš, ko boš velik. Res ne. Trudim se in trudila se bom, da boš dober.

Vem le eno – da boš zmeraj ljubljen.

Nisem poznala ljubezni, ki jo čutim do tebe in nobena zgodba, opis ali knjiga, me ni na njo mogla pripraviti. Zdaj, ko si že skoraj star dve leti, vem, da stiska o vzgoji fanta izhaja iz dejstva, da mama ljubi malega fanta bolj kot samo sebe.

Upam, da boš tudi čez leta s knjigami zaspal

Tudi to sem jaz

Pravijo, da žensko materinstvo polepša. Nekako sem v to, pol leta po porodu, pobruhana, neopranih las, nečiste kože in z viškom kilogramov, težko verjela. Od poroda se je veliko stvari spremenilo, ves moj čas, ves moj fokus je na Luki. Moje ime je postalo mama, mama, mama.

Zjutraj je prva misel kaj bo jedel ON, kaj bo oblekel ON, kaj bo odnesel v vrtec ON, ali bo ON vesel v vrtcu, ali bo ON pojedel kosilo, kaj bo ON počel popoldan, kaj bi ON ustvarjal, kaj ON potrebuje…

Vsaka mama popolnoma razume napisano, razume, da je materinstvo postavljanje drugih pred sebe. Tako kot jaz, tako to počne veliko drugih mamic. Pozabljajo nase, pozabljajo na svojo ženstvenost. Priznam, da mi ugaja, da sem v svojem domu lahko z figo na glavi, v razvlečeni trenerki, popolnoma sproščena in ne skrbim, da bi za koga bila zapeljiva, v ujemajočem perilu in zdepilirana vsak dan v tednu. Samsko življenje ima svoje pluse, vsekakor! Je pa to dodaten razlog, da sem od poroda dalje vedno manj ženska, vedno manj ženstvena in samo mama. Mama, ki ji zmanjka časa in volje, da bi se uredila.

Pogovor o tej temi je prišel na kavi, ki je bila čisto drugače usmerjena, na sestanku. Marcella, fotografinja, mi je omenila, da slika tudi Boudoir fotografijo. Bo-kaj? Včasih se mi zdi, da sem 100 let za leseno žlico, da nimam pojma o trendih. Fotografija, ki ženskam dviguje samozavest, ki jim pokaže kako lepe so v bistvu. V tistem trenutku sem si mislila, da mi lahko take zgodbe prodaja ona, športne postave, zagorela, meni slike v perilu ne bi dvignile samozavesti, verjetno bi me spravile v tak bed, da ne bi jedla 3 dni. Na njeno nagovarjanje, sem ji odgovorila dobro ampak tega jaz ne bom objavila.

Ne samo, da sem mama, ne verjamem, da obvladaš toliko retuše, kot je rabim.

Datum se je približeval, dogovorjen je bil termin v City Hotelu v Mariboru. Če sem že pristala na to, imam vsaj izgovor za šoping in sem si v Women’s Secretu kupila čipkast komplet (zadnjega sem si pred nosečnostjo).

 

Slikanje je bilo zabavno, sproščeno, z Marcello se res super ujameva in vem, da bi mi s kom drugim bilo veliko bolj neprijetno. Še vedno sem bila prepričana, da bom od vseh slik objavila eno, pokazala eno v srajci in bo to to. Halo, se pa ne more mama skakati v čipki po instagramu!

Cel teden sem premišljevala, pregledovala in razmišljala o tej objavi, o tem, če bi povedala svojo izkušnjo, spodbudila še katero, pokazala slike. Slike, ki so me navdušile, ki so mi pokazale, da še vedno sem ženska, da ne rabim biti samo mama, da se lahko dobro počutim v svoji koži, pa če tudi je ta vse prej kot popolna, če moje mere niso manekenske (realno sem zmeraj edini pogoj za manekenstvo imela samo višino).

Nekateri bodo rekli, da se ne spodobi, nekateri bodo rekli, da sem bolana, ampak meni so te slike lepe. Točno takšne kot so, ker to sem jaz. Ja, tudi to sem jaz.

Eva boudoir-7178

Eva boudoir-6851

Eva boudoir-6928

 

Hvala Marcella za nepozabno izkušnjo!

Ko se življenje smeji

Imam neko filozofijo, da se za nič ni vredno preveč obremenjevati, razmišljati o težavah itd. ker sej veš – think positive, the Secret pa vse te vizualizacije, Smiljan Mori, Topshop itd.

V vizualizacijo nekako ne verjamem, ker še mi čisto nikoli ni uspelo vizualizirati čokolade, ko sem jo najbolj potrebovala ampak ok. Verjetno je problem v meni in v mojih pričakovanjih, ker si istočasno z čokolado želim tudi to, da ne bi redila. Vseeno pa so me zadnji dnevi dotolkli, prišla sem v tiste dneve (niso povezani s ciklusom), ko imam vsega dovolj.

Dovolj imam, da je Luka spet bolan. Dovolj imam, da sva čakala na ORL 4 mesce in bila gotova v 2 minutah s stavkom lahko vstavimo cevke. Dovolj imam, da je spet dobil antibiotike in da moram v lekarni za 2letnika kapljice za nos in kremo, plačati. Dovolj imam, da moram za vsak sestanek v Ljubljano. Dovolj imam, da čisto vsakič v Ljubljani dežuje in se vozim 2uri. Dovolj imam, da ne glede na to kako se trudim biti pozitivna, pride nekdo, ki mi zasere dan. Dovolj imam, da so mi že tretjič v mescu dni na parkirišču »ruknili« avto. Vem, da so za tako razmišljanje krivi deževni dnevi, Lukovo jamranje razporejeno čisto čez cel dan in moja nemoč, ker ne vem kako mu pomagati, ampak res se počutim utrujeno in izmozgano. Ta teden sem v Ljubljani med sestanki skočila tudi na predstavitev Melvitine nove linije kozmetike, ki jo je vodila Nika Veger in vmes z mislimi malo zaplavala. Gledam jo, vem, da ima kar nekaj let več kot jaz, vem, da ima družino, službo in vse kar paše zraven, pa je videti vrhunsko, spočito, sveže. Ne vem, če je zaradi kozmetike, če je zaradi nove agranove antiage linije ampak, ko stojiva skupaj, sem jaz tista ta stara. Ne verjameš? Evo naju.

21751409_1470746712962279_8462263670663538750_n

Zanimivo, da sem prejšnji teden imela en intervju, kjer sva z urednico ob kosilu veselo klepetali (samo dve uri sem govorila, revica je celi vikend pretipkavala) in mi je vmes rekla: »govoriš, ko da si 45 stara!«. Pi*da glede na počutje se mi zdi, da sem 60, ne samo 45!

Pravijo, da nam Bog/življenje nameni koliko zmoremo. Očitno ta višja sila, življenje, usoda, whatever misli, da sem res »malo jača«, ker zadnji dnevi niso bili retogardni merku, ne začetek šolskega leta in ne polne lune. Zadnji dnevi so del mojega življenja, so klasični pojav vsakič, ko že mislim, da mi gre, da imam življenje pod kontrolo. Vsakič mi to pokaže, da nimam pojma in se sladko smeji.

Eva boudoir-6694
Hvala Marcella, da mi je najino fotkanje vsaj malo polepšalo te dni

Moderne mame (ne)športnice

Novo šolsko leto je štartalo. Ko Luko zjutraj odložim je situacija v njegovi igralnici še vedno precej divja (beri enega sem skoraj zraven ven odnesla – prilepljenega na nogo) ampak verjamem, da bo kmalu boljše. Upam, da bo Luka vsaj do takrat v vrtcu, glede na situacijo s prehladom, kaže bolj slabo. Pretekli teden sem se kot vsaka moderna mama ukvarjala s ponudbo aktivnosti za leto, ki prihaja. Sej veš, lažje je malega nekam vpisati, ko sebe na aerobiko. Vglavnem, zakaj moderna? Ravno pred par dnevi sem pri prijateljici na FB pod statusom, da išče pomoč za čiščenje zasledila komentarje v stilu ve moderne mame, me smo vse same čistile, imele službo, otroke, bla bla bla. Super, fajn, idi vstran od mojega FB profila.  Da ne zaidem, ja moderni mami danes se očita marsikaj, od preveč aktivnosti, premalo časa, čas s prijateljicami (zamisli, mama je pa hodi na kave, nezaslišano), da ne omenjamo kako slabo je, če mama super zgleda!

Jaz sem ena tistih mam, ki ne odkriva tople vode, ki si ne izmišljuje raziskovalnih poti po gozdu, ustvarja posebnih igrač in sem za nasvete malo vprašala strica Googla. Vedela sem, da želim Luko vpisati na neko gibanje, ker ne bi želela, da se mu v življenju pozna, da mami postane slabo že ob pomisli na športanje. Dokaz, da se to prenaša je moja mama, ki je približno isto športno naravnana kot jaz (zato tudi Luka obvlada besedo bedrce, ker mu jaz govorim, da ima take zalite kot babica). Glede na Lukov ritem in plesne korake sem razmišljala o plesu, ampak ker Anja ŠE nima svojih plesnih gibalnic za malčke v Mariboru, sem iskala dalje. Če smo že tu – Anja prosim, po porodniški, takoj.

Ponudba je res pestra in opažam, da glede na ponudbo, nisem edina, ki se preprosto ne znajde v takih aktivnostih. Letos sem se odločila Luko vpisati k Svizcu. Da vadbe potekajo v Drašu centru, da imajo tam meni najboljše tortice v Mariboru, je zgolj in samo naključje. Svizec ima kr luštno ponudbo programov, od vadbe, do smučanja, rolanja in kempiranja ( oo glej, v enem stavku 3 stvari, ki jih ne obvladam). Dvakrat tedensko, ponedeljek in sredo bova z Luko migala (ja, baje moram letos migati tudi jaz, komaj naslednje leto bom lahko tisto eno uro vmes preživela v kavarni ob tortici) od oktobra dalje. Stric Google je povedal, da imajo vadbe tudi v Rogozi, Hočah,… JIskreno, mene vedno take stvari prepričajo, da potem so že dobri, če so na več lokacijah. Sej vem, ni ravno pametno razmišljanje.

Ko sem omenila prijateljici, da boma “športala” me je vprašala kaka so moja pričakovanja. Ne vem, pojma nimam, zakaj sploh taka težka vprašanja? Ne vem kaj pričakovati, upam, da bo Luka užival, da mu bo v družbi otrok, ki divjajo po telovadnici in se mečejo po blazinah fajn. To je to. Če mu ne bo, pač ne bova hodila. Ni neke filozofije, je samo želja, da bova zimske popoldneve preživljala še kako drugače, kot v razmetavanju stanovanja. Če bi se mi še malo na bokih poznalo, bi bilo še boljše! Mislim, da bom za to morala še malo povprašati strica Googla, predvsem se bom fokusirala na ključne besede tipa: čudežno, brez napora, brez vadbe ipd.

 

p.s. Se bo še kdo prijavil k Svizcu? Vse informacije so tukaj.

Jaz vem najbolje

Ne vem česa sem v zadnjih dneh videla več – solznih mamic zaradi vrtca ali outfitov za prvi dan vrtca. Prav vesela sem, da je ta drama že za mano, saj Luka obiskuje vrtec že celo leto. No, mislila sem, da je ta drama že za mano. Luka se je odpravil v nov vrtec, kjer se ravnajo po Montessori pristopu in tam imajo za vstop v vrtec predviden cel teden uvajanja. Tisti teden, ki sva ga midva preživela na morju. Tako me je v sredo zjutraj pri prvi kavi zmotil telefonski klic, ki se je začel zelo prijazno, rezultat pa sem čutila še cel dan. »Gospa mi želimo najboljše za otroka, veste sprememba okolja in ljudi, ne morete ga kar pripeljati« mi je odzvanjalo po glavi še cel dan. Okej, oni želijo najboljše za otroka. Najprej so te besede v meni zbudile slabo vest, da sem res neodgovorna, ker otroka peljem na morje namesto na uvajanje 3 dni po pol ure v prazno igralnico. Nekje po kosilu sem pričela razmišljati. Kako lahko nekdo ve kaj je najboljše za MOJEGA otroka? Za otroka, ki ga še videl ni? Verjamem, da so nameni dobri, ampak dejstvo je, da jaz svojega otroka najbolje poznam. Vdala sem se v usodo in v ponedeljek Luko pustila še doma, le popoldan sva odšla na skupen sestanek z novo vzgojiteljico. Navdušenje, ki je bilo nad učilnico polno raznih materialov, dostop do umivalnika, ki za Luko pomeni čisto srečo in natanko 5 minut, da je začel vzgojiteljici naštevati vse predmete, ki jih že zna poimenovati, je bilo dovolj, da je »požegnala« (Montessori, ki ga obiskuje je katoliški) vključitev v skupino. Enako kot na začetku tega leta, sem tudi zdaj bila 100% prepričana, da bo Luki v vrtcu super. Še enkrat se je moja teorija o pozitivnem razmišljanju potrdila. 

Ponosno z novim Elodie Details nahrbtnikom

Luka je zjutraj pogumno korakal proti vrtcu, ob prihodu v igralnico so ga »rahlo« zmotili 4 kričeči malčki, ki so se zagnali proti vratom, ampak to je bilo to. Moje hitenje malo čez drugo, da ne bo revež prvi dan predolgo tam, je rezultiralo z mojim sedenjem pred igralnico, ker je on, edini, še vedno spal.  Priznam, da sem si, ko je vzgojiteljica povedala, da je bilo vse ok, v glavi rekla I told you so!

Zakaj sem bila tako prepričana? Iz dveh preprostih razlogov – jaz najboljše poznam svojega otroka in delam zanj, kar je najboljše. Aja, kaj govorim, sej to vsi ne? Res je, ampak mame včasih svoja čustva in nezaupanje v vrtec, svojo navezanost na otroka, prenesemo na otroka, pa čeprav mislimo le dobro, pozabljamo, da otrok vse čuti. Med drugim je tudi meni ena znanka svetovala, da bi ga MORALA uvajati kot prvič, na kar sem ji rekla, da je tudi prvič ostal 4 ure in mi je gladko rekla ah potem pač ni tako navezan. Ne draga moja, moj otrok je zelo navezan in jaz sem zelo navezana nanj, ampak ga s tem v življenju ne omejujem, za razliko od tebe, ki otroka pol leta nisi zaupala SVOJI mami (samo vprašam, če veš kdo je tebe vzgojil?).
Drage mamice, vsaka ločitev od otroka je težka in verjemite mi, da mame, ki ob tem ne jočemo nimamo nič manj rade otrok, kot ve, ki zjutraj s solzami v očeh predajate otroke vzgojiteljicam in sedite v garderobi, le odločene smo, da bomo na to gledale pozitivno v upanju, da bo tako lažje vsem, še najbolj pa otroku!