Wonder Women

Wonder Woman so izpovedi žensk, ki so namenjene spoznanju, da ne glede na situacijo, nisi sama in nisi edina, ki gre skozi to.

Skrivnost, ki je med nami bolj pogosta, kot si mislimo…

Uvod v današnjo objavo bom izkoristila za zahvalo, ki gre Evi, da me je povabila na svoj blog, kjer bom v sklopu projekta Wonder Woman govorila o bolezni, ki je kljub njeni pogostosti v 21. stoletju še vedno nekakšen tabu.

Na svojem blogu (Rosetouchmakeup) sem že govorila o depresiji in panični motnji. Kot oseba sem vedno iskrena (razen, ko doma zmanjka kakšna čokolada), zato sem se kljub premlevanju ali naj ta osebni zapis delim še s širšo publiko vseeno odločila. To sem jaz. In tega se ne sramujem, kvečjemu mi deljenje nečesa tako osebnega predstavlja zadovoljstvo, saj z nasveti pomagam tudi drugim, ki mogoče niso tako vešči na tem področju pa si želijo pomoči. Nisem strokovnjak, to povem že na začetku. Sem samo ženska, ki se je mogla naučiti živeti s »tečnima sosedoma«; tako sem poimenovala ti dve bolezni, ki me mogoče ne bosta nikoli zapustili. Vsem ljudem, ki se borijo z istimi težavami sem hotela pokazati, da nikoli nisi sam. Vedno obstajajo ljudje, ki ne obsojajo, ki želijo pomagati pa, če je to le kakšen nasvet in pogovor.

Takrat sem spoznala, da nisem edina, ki se spopada že več let s temi težavami in, da so okoli mene ljudje, ki imajo veliko simptomov in znakov enakih, vendar si nikoli niso mislili, da lahko gre za bolezen kot sta depresija in panična motnja. 

Depresija je duševna motnja, bolezen, ki jo spremlja več značilnih simptomov v razpoloženju, mišljenju in vedenju ter raznovrstni telesni simptomi. Ti pa povzročijo klinično pomembno neugodje in zelo poslabšajo kakovost življenja, tako na delovnem kot na socialnem področju. Obstaja več vrst depresij; lahko je blaga, srednja ali močna, kar pa je odvisno od intenzivnosti simptomov. 

“In kaj je razlog, da si depresivna?” …to vprašanje sem slišala že neštetokrat, vendar odgovora na to na žalost ne poznam. “Če boš vedno tako občutljiva in boš za vsako stvar jokala, ti bo težko na svetu.” Vem. Imam depresijo in jočem brez dobrega razloga za to. Vsak dan je zame borba; da se vstanem iz postelje, si posteljem, se oblečem, skuham, pospravim. Vse to so stvari na katerih sem morala trdno delati in še zdaj pride dan, ko se moram prepričevati, da nekaj postorim. Težko je živeti z depresijo. Človek, ki ga to na srečo ni doletelo ne ve kako je in (upam da) ne bo vedel. Tega ne privoščim nikomur.

»Skoraj vsak dan je kot minsko polje; nikoli ne veš kje bo počilo.«

Panična motnja je hud napad strahu, ki traja vsaj 10 minut. Ni odvisen od posebnih okoliščin, zato ga je toliko težje napovedati oz. pričakovati. Človek se na panično motnjo oz. napade strahu odzove s še večjim strahom, da se bo to spet ponovilo (napad ali posledica). Temu rečemu potem panični napad. Navadno traja nekje od 10 – 30 minut, včasih manj lahko pa tudi več, vse do ene ure. Pogostost in intenzivnost lahko nihata; napadi se lahko pojavijo večkrat na dan ali nekajkrat na mesec.

»Panični napad je kot tečna soseda, ki jo po dolgem času srečaš v trgovini, ko se ti najbolj mudi. Govori in govori, začne novo temo, ko že misliš rečti, da moraš iti, vendar nikakor ne odneha. In končno po 10-15 minutah prideš do besede in ji poveš, da bosta drugič nadaljevali pogovor, čeprav je nočeš več nikoli videti.«

Ker me ti dve tečni “muhi” spremljata več let sem na tem področju (lahko bi rekli) diplomirala. Ko sem bila čisto na tleh in nisem več videla izhoda, sem vseeno iskala veliko informacij kako lahko zadevo rešim. Našla sem veliko informacij, skozi leta tudi taktik kako simptome lajšati, se boriti, zato sem se odločila, da jih nekaj delim z vami.

  1. Zaupaj se ljudem, ki jim zaupaš. 
  1. Piši, riši, slikaj.
  1. Na vidno mesto postavi nekaj pozitivnih misli in rekov. 
  1. Sprosti se. 
  1. Ko boš še posebej na tleh se spomni tega; TI NISI DEPRESIJA, TI IMAŠ DEPRESIJO. Depresija te napolni s črnino, na stvari gledaš povsem negativno, zato si je dobro zapolniti, da te kakršna koli diagnoza ne označuje in ne pomeni, da si zaradi tega slab človek.

To so vsakdanje stvari, ampak vseeno pomenijo veliko. Naj poudarim, da se vsak posameznik z depresijo in panično motnjo spopada drugače; to so pač koraki, ki so pomagali meni in sem jih želela deliti še z vami. Priznam, da sem to objavo pisala s solzami v očeh, včasih se je z nekaterimi stvarmi težko soočiti in jih deliti še z drugimi, saj nikoli ne veš kako bodo odreagirali. Veliko mi pomeni predvsem to, da sama sebi priznam in, da se s tem spopadem, pomagam drugim. Pomagam sebi. Spomnim se vseh časov, ko sem na skrivaj jokala in poskrbela, da me nikoli ni noben slišal. Težko se mi je bilo odpreti in o tem govoriti z drugimi, tudi družino. Podpore nikoli nisem imela veliko, zato še mi je bilo toliko bolj težko prosto in ponosno govoriti o tem. Zdaj mi to več ni problem. Čeprav je težko živeti z depresijo in panično motnjo sem kljub temu hvaležna, da sem še vedno tukaj, da še vedno živim in delam to, kar res rada počnem. Za nekatere lahko to dvoje pomeni konec življenja.

 

Pogumno dekle, ki jo je življenje presenetilo med študijem ima pomembno sporočilo za vse – tudi tiste, starejše in veliko bolj izkušene..

Nekoč sva obstajala dva, nenasitna ujetnika rjuh, ker sva se le v majhnih sobicah in skritih kotičkih študentskega doma dobro ujela.. Čeprav so mnogi vedeli za razmerje, ki ni bilo nikoli dorečeno, v večih poskusih nisva uspela. Vedno je bila se  ke nekje vzklila ali poniknila neka bivša, bodoča, potencialna ali le tista ob kateri se je zbudil naslednje jutro ko ni vedel kje je.. vedno znova sem poslusala nerealne zgodbice, čudne pravljice in različne vrste prikritih laži in resnic.. Tudi to mi je uspelo prebresti, a vsakič, ko bi že mislila, da sem OK, da sem se “POBRALA”, da mi ni več do njega, bi se vrag ponovno oglasil. Tako sem se vrtela v začaranem krogu in na koncu se je vedno vračal k meni. Razloga ne vem in dvomim da bom kdaj. Prepričana sem da on tega še danes ne ve. 

Na koncu vseh hororjev in romantike, vzponov in padcev, ko sva dokončno res zaključila, pa se je zgodilo tisto neplanirano česar oba nisva niti načrtovala niti pričakovala. Priznam, da sem doživela šok v pozitivnem smislu besede. Ugotovila sem da pravi razlog za utrujenosti in nesmiselne slabosti, ni kava iz cikorije ki sem jo pila zaradi diete ampak bitje, ki ga nosim pod srcem. Sestra mi je v roke potisnila test in me je zvlekla v toaletne prostore in seveda je bil pozitiven. Po prvotnem šoku sem bila odločena, da bom malo bitjece v sebi obdržala, pa ne zaradi nevem kakšnih religioznih razlogov, ampak zaradi tega ker sem bila prepričana, da zmorem z njim ali brez njega. Isti večer sem mu novico sporočila, čeprav že kak mesec nisva prakticirala nobene vrste komunikacije.. TU PA SO SE SCENE IN NOČNE MORE ŠELE ZAČELE. Trditve kot so npr. Reši se tega dokler se lahko, uničila si boš življenje, misliš da sem sposoben bit oče predstavljajo le par trditev, ki so mi začele greniti zivljenje, ker splav ni bil opcija. Čez nekaj tednov je moje stanje potrdil tudi moj ginekolog. Z mojo odlocitvijo pa se “g. Bodoči očka” ni in ni mogel sprijazniti, nakoncu pa je le obupal in sporočil naj ga vseeno obvescam. Celotna situacija se je nekoliko stabilizirala, ko je izvedel da bo FANTEK. Bil je tako vesel, celo svoje starše je obvestil. To stanje je trajalo vse do 6.meseca nosečnosti, ko sem zaradi krčev v trebusnem delu koncala na urgenci. DIAGNOZA – možnost splava in to ravno tisti dan ko bi se morala dobit in pogovorit o situaciji v živo. Po nekaj tednem molku, dobim sporočilo seveda preko telefona, ker v faco težko kaj tako grdega pove.  Z mano in z otrokom ne želi imeti ničesar, da me sovraži itd… V trenutku se mi je sesul svet, potrebovala sem celo večnost, da sem sestavila vse deske v glavi na svoje mesto. Tistih nekaj dni nebi privoščila  najhujšemu sovražniku. Veter je kmalu zapihal v drugo smer in tudi vremenske pogode i nepogode (kakor bi rekli nasi sosedje) v njegovi glavi so se stabilizirale. Zgodil se je čudež oz. gospod se je opravicil se je in dobila sva se na pijaci. Dobila sva se ob uri in na kraju, ki sem jo jaz določila. To noč nisem najbolje spala in zaradi strahu od vseh možnih scenarijev, je na kavo odšla tudi moja dobra prijateljica, ki je igrala vlogo moralne podpore in možne rešiteljice, če bi se njemu odpeljalo. Čakal me je na vhodu, odpeljal v kot kavarne od kodar je bil hvala bogu vsaj lep razgled, kljub meglenem jutru, ker njega nisem mogla gledati. Vprašal me je kaj hoces od mene. Predstavila sem mu 2 možnosti, lepšo in gršo (Prizna otroka in plačuje preživnino ali rešimo preko sodisca (= stroski sodisca+ dnk test + odvetnik)). Odločil se je seveda za lepšo varjanto in mesec dni pred porodom podpisal papirje za priznanje očetovstva. Vremenska slika njegove glave je ostala sončna. Na porodu je bil sicer prisoten, a je vse skupaj izgledalo približno tako, kot če bi sabo pripeljala FIKUS, igranje igric in dopisovanje z bivšimi puncami.. hvala res! Kot da že popadki niso bili dovolj boleči in zoprni, daj se igraj igrce pa mi vsako pol drugo uro reci sj bo.. Preživela sem tudi to. Najbolj sem uživala, ko je prisla ven posteljica, takrat se je skoraj zbruhal. Malega je imel pri sebi mogoče 20 min, nato pa odšel domov, ker mora iti zjutraj v službo. Po naključju sem izvedela, da delat ni šel in je dan prespal. V porodnisnici se ni pojavil, namesto njega pa se je 2.dan pojavila njegova mama in totalno zamorila sceno.. zarad F***N priimka, ker sem malemu drobižku hvala bogu dala svoj priimek in ne njegov. Naslednji dan pa je začel preko sms-jev dramit še on.

 Malega pikca je 2.videl ko je imel skoraj 2 tedna.. Večkrat sem poskušala rešit nerazrešeme zadeve pa ne gre in ne gre, vedno se skregava, s tem da jaz ne smem bit užaljena, on pa je lahko in se trmi v nedogled. Pije mi energijo, kri in živce. Začela sem hoditi h psihologu, saj sem prišla do zaključka, da sem svoje misli in čustva tako zelo potisnila v dno ledene gore, da ga ne morem ali celo podzavestno ne želim najti. Dala sem si rok do 1.rojsnega dneva da razčistim sama s sabo in nato še z njim. Naj bo moški pa naj pokaže jajca, če jih ma pa pove kaj misli. Tako sem ga poklicala in mu razložila siutacijo. Na moje začudenje se je celo pojavil. Ob njegovih izjavah sem ostala zgrožena, a nek način olajšana. Na kratko povedal mi je, da mu otrok trenutno ni prioriteta in da do njega ne čuti ničesar. Tu sva končala.. in upam da bo tako ostalo (PROŠLA BABA S KOLAČIMA), ker res nimam več niti volje niti živcev in potrebujem mir, da zberem misli. Nadajevala bom svoje življenje, se ukvarjala z malim nagajivčkom, poiskala partnerja, končala faks, našla službo… BOM, ker vem da LAHKO & ZMOREM.

 

 

Vsi mi smo nekomu “deklica na poziv, ta nekdo lahko predstavlja partnerja, prijatelja, faks, službo.. tudi jaz sem ena izmed tistih, ki je igrala to vlogo. Ne si dovolit, da bi vas nekdo omejeval, živite po svoji volji, ne bo lahko, utrujene boste in najbrž tudi na koncu z živci, a se zaradi sebe in otroka splača. Vsak klic mama, vsak nasmeh, vsak poljub, ugriz ali jok vam mora dati energijo s katero lahko prebrodite vse. Ne zadržujte v sebi, dajte ven tisto kar vas muči, pa tudi če pred tem kakega “ruknete” za pogum. Vsak je krojač svoje sreče, če pa boste srečni vi bodo srečni tudi vaši otroci in bližnji.

 

Zgodba 3 punc, ki so pokazale, da je pravi čas za otroka VEDNO…

Ko nam je Eva predlagala, da napišemo članek za njen čudovit projekt Wonder Women, smo skoraj sklicale krizni sestanek. Njenega povabila smo se ustrašile, saj smo bile mnenja, da nismo dovolj “posebne”, da smo del te rubrike. Res je, da smo vse še študentke, vse tri smo lani postale matere trem deklicam in pišemo blog z imenom Študentska mama. Me se v svoji vlogi dobro počutimo, zanjo smo se zavestno odločile in poznamo veliko deklet, ki so kot študentske mame v težji situaciji kot me.

 

 

 

Po pogovoru z Evo, smo ugotovile, da je prav vsaka ženska lahko čudovita in čudežna, če uživa v svojem načinu in stilu življenja. Za marsikoga je čud(ež)no že to, da smo se vse zavestno odločile, da bomo postale študentske mame. 🙂

 

Zakaj smo se za otroka odločile v času študija?

Ana, študentska razrednega pouka: Otroka sva si oba želela in od vedno so mi bile všeč mlade mame, polne energije. Malo naju je zavirala le ideja o potovanju, brezskrbnih dogodivščinah. Ker pa za take podvige nisva imela dovolj denarja, sva se odločila, da bova potovala ko bova starejša – zdaj, ko sva mlada pa imejva otroke, da bodo ti čimprej samostojni. 😉 Še preverila sva, kako nama bo finančno uspelo in se odločila, da dava življenju priložnost.

Eva, študentska medicine: Že kot majhna sem govorila, da se bom hitro poročila in imela otroke (čeprav se mi 25 niti ne zdi tako zelo hitro). Z Davidom sva si tega oba želela. Ni mi šlo toliko za to, da bi si ekskluzivno želela biti študentska mama. Zakonsko življenje, družino in otroke sem pač postavila na prvo mesto in tako je vse prišlo ravno pravi čas, pa tudi če bi to bilo v 1. letniku faksa ali v času pripravništva. Zdaj ugotavljam, da je glede na mojo izbiro poklica najbolje imeti otroke že kot študent, ker še ni toliko neodložljivih službenih obveznosti.

 Petra, študentska računalništva in informatike: Z možem sva se o otrocih pogovarjala že v začetku najine hoje. Želela sva imeti otroke takoj, ko bova zanje pripravljena in za njih lahko skrbela. Jaz sem imela možnost izbire, da me v službi nekaj mesecev pred porodom zaposlijo ali pa ostanem študentka. Preračunala sem in ugotovila, da se mi finančno veliko bolj splača ostati študentka še eno leto. Sicer pa sama sebe ne štejem med ekstra mlade mamice, saj obstajajo še veliko mlajše mamice od mene. 🙂

Kako je biti študentska mama in kako nate gleda okolica?

Biti študentska mama je včasih zahtevno, včasih lepo. Tako kot vsako materinstvo. Naučiš se usklajevanja, postavljanja prioritet, skrbiš, da kvalitetno preživljaš čas z otrokom in učinkovito delaš za faks, ko tvoj otrok spi. 🙂 Še posebej ko si noseča, so sošolci in profesorji izredno prijazni in ustrežljivi. Tudi okolica je bila do nas, mladih nosečnic in mamic vedno pozitivna. Negativne komentarje prebereš samo na spletu.

Tudi finančno gledano, država lepo poskrbi za študentske družine, tako da smo lahko finančno neodvisni od svojih staršev, ki pa seveda še vseeno radi kupijo kakšno stvar, ki si jo sami ne bi privoščili. Kot verjetno počne večina starih staršev. 🙂

Zakaj smo se odločile pisati blog? In kako nam to uspeva?

 Blog smo se odločile pisati zato, ker na spletu nismo našle nobene pozitivne zgodbe slovenske študentske matere. Na forumih smo zasledile ogromno negativnih komentarjev, ki so obsojali mlada, “neodgovorna” dekleta, ki so zanosila v času študija.

Prav tako smo želele na enem mestu zbrati vse informacije s področja papirologije in ostalih pravic ter ugodnosti, ki ti kot študentki pripadajo. To zajema: dodatno študijsko leto, dodatne študentske bone, subvencionirano bivanje, državno štipendijo. Nekatere ugodnosti ali denarne pomoči ponujajo tudi različna društva ali klubi študentskih družin. Kot vsem ostalim mamicam pa študentskim materam pripada tudi: otroški dodatek, starševski dodatek, pomoč ob rojstvu otroka, pravica do znižanega plačila vrtca, denarna socialna pomoč, dohodninska olajšava. Dodatne ugodnosti na fakulteti, pa nudi le Mariborska univerza.

Blog nam uspe pisati zato, ker smo vse v absolventskem/dodatnem letu, ki nam pripada. Opraviti imamo še nekaj vaj, izpitov, napisati magistrsko nalogo, opraviti specializacijo. To pomeni, da imamo nekoliko manj obveznosti, kot jih imajo dekleta, ki zanosijo v začetku študija.

Blog pišemo ko zmoremo, ne objavljamo vsakodnevno in prav zato smo tri, da se pisanje malce razporedi. Poleg tega marsikatero objavo napiše še kdo drug: očka, ginekologinja, prijateljice …

 

Posebna zgodba, ki me je pustila tako brez besed, da sem jo samo skopirala in Vam bom prepustila, da se poglobite v zgodbo Mie in Ellanah…

“Sploh ne vem kje bi začela… Mogoče tam, da sem si že kar nekaj let želela obiskati Etiopijo, še sama nisem vedela zakaj, oa me je do decembra 2015 vsakič nekaj odvrnilo (ali je bila ebola in zato odpovedani leti v tiste kraje ali nisem bila finančno sposobna ipd.). No, oktobra 2015 sem se po dolgih letih garanja v turizmu kot študentka Turistice uspela zaposliti (prva “prava” služba v hotelski prodaji). Čeprav samo poskusno 3 mesečno obdobje, sem bila res srečna, da sem naredila korak dalje, a nekaj je vseeno manjkalo na poti do popolnejše sreče. Seveda, uresničitev želje po potovanju v Etiopijo, ampak kako? S prijateljico sva se pogovarjali in sicer našli super aranžma, a med mojim 3 mesečnim poskusnim obdobjem v podjetju, kjer so me nameravali zaposliti v nadalje. Hmm… Razum proti željam srca … Glas večine (“veš kako je težko dobiti službo”), proti glasu moje duše (“pejdi, Mia, veš da moreš iti … “)… Večno nasprotje in iskanje balansa. Pa sem vplačala akontacijo in jo tudi stornirala, saj v službi sploh slišati niso hoteli o mojem 1 mesečnem izostanku in še to ravno med božično-novoletnimi prazniki, ko je največ dela. Res prikladno. Nekako sem se skušala pomiriti s to mislijo, da mi pač (spet) ni namenjena ta dežela in da bom že šla, ko bo čas, ampak se nikakor nisem mogla uskladiti s tem, zato sem navsezadnje le poslušala svojo intiuicijo in se zmenila za oredčasno sporazumno odpoved na takratnem delovnem mestu, kupila karto (v zadnjem hipu) in šla … Kaj me tako vleče ravno tja in od kod ta močna želja? No, kaj kmalu po prihodu mi je postalo kristalno jasno, da je to ena od “mojih” dežel, kjer sem nedvomno že živela (v prejšnjih življenjih) in kamor spadam. Vse se je iz dneva v dan le utrjevalo, ko sem spoznavala tamkajšnjo kulturo in se zaljubila v našega tamkajšnjega turističnega vodnika. Zaljubila ? Milo rečeno … Čustva so bila tako močna, da sem konstantno drgetala, ko je bil ob meni in hkrati čutila to mirnost in varnost, kot da sem končno “našla” tisto nekaj, kar lahko opišem kot “boljšo polovico”. Nič čudnega torej, da se sploh nisem hotela vrniti domov v Slovenijo in da sem to storila izključno zaradi družine in ureditve osnovnih življenjskih reči, potem pa sem se nameravala vrniti. Nameravala, kajti nisem vedela, da se ne vračam sama, ampak s prav posebnim souvenirjem :). V meni je raslo bitjece, ki sem ga začutila že na letalu ob povratku domov, a so vsi moji bližnji misilili, da dramatizriam in mi niso verjeli. tudi test nosečnosti je bil istega mnenja, saj je sprva pokazal negativno. Zaradi konstantnih težav z uriniranjem in nabreklimi prsmi ter zaradi mojega čutenja tega bitjeca sem test ponovila (tokrat sem kupila dražjega, za vsak slučaj, da ne zataji ponovno) in pred približno enim letom končno zagledala tisti “+”, ki mi je spremenil življenje. Seveda sprva v šoku, kasneje pod adrenalinom, Pod pritiskom s strani staršev (očeta predvsem in njegovih) z očitki, da sem “afriška kurba” ter da ne bodo nikoli sprejeli tega otroka in istočasno v mešanici prijetnih občutkov ob neizmerni podpori moje mami (z menoj je bila na vseh pregledih in porodu, prerezala je tudi popkovino), sem takoj poklicala svojega dragega, ki kar ni mogel priti k sebi ob tej novici. Počakala ultrazvok in prvi pregled in sebi ter njemu pustila čas za razmislek (čeprav sem že v letalu vedela, da si to želim) ter sprejela odločitev da bom mama. In tata. Dokler ne pride na obisk in ne dorečeva vsega ter narediva “plan” kako dalje. Čakala sem celih 9 mesecev in še vedno čakam dan, da bo prišel. Me ponovno objel in vzel v naročje najin zaklad,Večkrat na dan sva na vezi. Hvalabogu za socialna omrežja :). Ni lahko, seveda ne, sploh pod vplivom vseh hormonov med nosečnostjo, po porodu, za čas poroda, v porodnišnici. So trenutki, ko me zlomi (recimo po porodu za čas obiskov, ko so večinoma vsi tatiji prišli pogledat svojo drobižke, jaz pa sem vedla, da mu lahko samo slike pošljem ali preko skype-a pokažem najino kopijo) iin si prepuščen sam sebi za podporo in nežnosti, kar potrebuješ za regeneracijo, takrat (redko, a se zgodi) podležem mislim večine; “kaj ti je tega treba, to je čisto drugačna kultura od naše, nikoli se ne bosta ujela, saj se sploh ne poznata, sprijazni se da ne bo prišel, itd. itd.” … Ampak vseeno me duša kmalu opomne, da naj še naprej verjamem v najino ljubezen in da ne potrebujem dodatnih dokazov tega močnega čustva, saj imam živ dokaz, najinega angela, hčerko Ellanah, Vsak dan sem ji neizmerno hvaležna, da si me je izbrala za življenjsko sopotnico. Vedno sem govorila, da si želim punčko pri 24-ih in želja se je uresničila. Sicer z manjšimi presenečenji v scenariju, a vseeno. To, da imam dvojno vlogo, tj. biti mama in tata hkrati oz. mati samohranilka, če hočete in da je moj otrok, otrok neznanega očeta na papirju (ker se drugače ne da urediti po naši zakonodaji na daljavo) me prav nič ne moti. Pa kaj. Ravno nasprotno. Ponosna sem na svojo prehojeno pot in to življenjsko pustolovščino z veseljem delim z vami. Vsak ima svojo zgodbo in to nas dela posebne in loči med seboj. Edino vera v svoje občutke in zaupanje v življenje ter brezpogojna ljubezen je tisto kar šteje. Včeraj me je “zaprosil”, na samo njemu znan način preko telefona. Še ena zanimiva izkušnja, ki je sicer, če bi živel “po pravilih” naše družbe nikakor ne bi bila deležna. Bom zaključila počasi z mislijo Madonne izpred parih let: “People will always talk, give them something to talk about” :). “


Zgodba o hvaležnosti Jelene, ki je ustvarjalka mokasinov za majhne nogice pod imenom Mia & Mika. Mokasinov, ki so jo popeljali na pot upanja pri boju z boleznijo in strahovi…

“Veste kako vem, da se bliža pomlad? Opazila sem prve oglase za anti-celulitne kreme. Ja, nekoč, sem sama posegala po njih in upala, da najdem tisto ta pravo, ki bo zares delovala (najboljša od vseh je bila YSL, vsaj pred leti). No danes me takšni oglasi rahlo zbegajo. Kdo jim sploh še verjame? Nihče, kreme pa kupi sigurno vsaka druga ženska.

Da razčistimo na začetku, ne nisem super woman, niti ne bi hotela biti.
Drugo rada bi združila v naši kulturi trenutno dve ne združljivi besedi lepota in hvaležnost in to v enem besedilu. 

Kaj je prava lepota, ve vsak zase. Jaz vam bom na kratko povedala svojo zgodbo, kaj je lepota zame, danes. Noči, ki sem jih v zadnjih 2,5 letih prespala lahko preštejem na prstih ene roke. Prestrašene poglede mojih dveh otrok, ko so zjutraj prišli do moje postelje in me videli, ne bom pozabila nikoli. Nikoli. Straha, ki ga občutiš, ko se zbudiš in te zalije prvi val bolečine. Straha, pogledati se v ogledalo, ker se moraš, ker moraš med ljudi se ne da opisati. Ali občutkov, ko se gledaš v ogledalu in ne se ne prepoznaš… ko ne moreš objeti lastnih otrok, ker ti tvoja koža tega ne omogoča. To so bili dnevi, ki so me pripeljali do nastanka mia & mika copatkov. Bila sem na dnu in nisem vedela, kaj bi sama s seboj. Strah pred neuspehom, ki je bil zmeraj glasnejši od vseh drugih je izgubil svojo moč. Začela sem od nič, z nič, dobesedno. Do tistega dneva, ko sem kupila šivalni stroj in naročila usnje še nisem sešila nič. V resnici so bili to dnevi, ko sem bila prepričana, da še enega slabega dneva ne morem več preživeti, a bilo jih je še mnogo…

Danes sem samo hvaležna. Hvaležna za mojo bolezen. Hvaležna za vsak dan. Hvaležna za vse trpljenje. Ne vprašam se, zakaj se je moralo to zgoditi ravno meni. Rečem si, hvala Bogu, da se ni mojima otrokoma. Čeprav sem svojo bolezen na instagramu “skrivala “, a je z prvimi intervjuji zgodba prišla v javnost, sem sedaj srečna in čutim veliko olajšanje.
Sedaj bi rada le, da se ve, lepotice, vse po vrsti zaveste svoje prave lepote. Čeprav vam potrošniška družba govori, da morate kupiti še takšno in drugačno kremo, pet pudrov za popolno senčenje obraza ali nove čevlje. Prosim vas lepo, poglejte s se v ogledalo in bodite hvaležne, da vam vaše telo tako dobro služi. Da ste lepe sedaj, v tem trenutku in ne enkrat, ko boste izgubile tistih pet kilogramov. 
Pazite nase, na svoje telo, to ste dolžne sebi in svojim otrokom. Če želite izgubiti težo telovadite. Če želite kupite vse čopiče za senčenje obraza, kar jih premore splet, a vedite, da ste lepe že sedaj. Bodite srečne in hvaležne. 

 

 

 

 

 

Zame je prava lepota izvira iz lepote duha in povem vam, s starostjo ta lepota žari navzven že od daleč.


p.s.: Zdaj veste, zakaj so mia & mika copatki zame veliko več, kot le delo.

p.s.s: In hvala, mojemu dragemu možu, ki je videl mojo lepoto, ko je nisem več videla sama.”
Tudi druga navdihujoča ženska je Maja. Maja, ki jo je življenje popeljalo na nepričakovano pot pri 20. Postala je mama, brez denarja, izobrazbe in službe, kmalu pa še brez partnerja…

“V času ko sem ravno začela študij prava, hodila na vse nore žure se mi je življenje v trenutku obrnilo na glavo, ko sem na rednem ginekološkem pregledu izvedela, da v meni raste majceno bitje. Čeprav me je bilo noro strah sem se v to bitje v trenutku zaljubila. Zveza s takratnim partnerjem žal ni bila dovolj močna, a sva zaradi otroka poskušala in vztrajala, dokler ni lepega dne eksplodiralo. Takrat sem s triletno hčero ostala sama. Zaradi nesoglasij z bivšim in pa tudi mojimi starši, sva se s hčero preselili iz hiše mojih staršev na 20 kvadratov »veliko« garsonjero. Dopoldan sem priložnostno pomagala v fotokopirnici, popoldan delala v plesni šoli, čez vikende pa stregla gostom na raznih zabavah. Vse to zato, da sma lahko normalno živeli. Ves čas pa je v meni gorela želja po službi, kjer si bom sama postavljala pravila, kjer bom lahko počela to kar bom sama hotela. Želela sem si svojo dejavnost s katero bi zabavala otroke in na njih predajala svoje plesno znanje. A žal zaradi pomanjkanja finančnih sredstev zagon česa takega ni bil mogoč. Ko sem pred dvema letoma spoznala svojega sedanjega partnerja pa se je spet vse postavilo na svoje mesto. Videla sem kako čudovito je, ko te nekdo sprejema točno takšno kakršna si, ko te nekdo ljubi tako močno, da te podpira pri vsaki nori ideji. Zelo hitro sem zanosila in si z njim ustvarila čudovito družino. Ker sem punca, ki nikoli ne more biti na miru in se mora okrog nje vedno nekaj dogajati želja po svojem biznisu ni nikoli zbledela. Najprej sem začela pisati svoj blog, ker sem želela svoje razmišljanje in izkušnje deliti z drugimi, po drugi strani pa sem si želela, da me ljudje spoznajo, saj sem bila odločena, da tokrat pa res poskusim pa kar bo pač bo. K sodelovanju sem povabila svojo dobro prijateljico, prav tako dolgoletno plesalko in skupaj sva ustvarili Lilibum-deželo animacije, zabave in plesa. Nudiva organizacijo otroških zabav, animacijo otrok na porokah ali raznih prireditvah, plesne in ustvarjalne delavnice ter vse kar je povezano z zabavo in otroci.

Preden nekaj takega postaviš na noge pa je roko na srce potrebno ogromno odrekanja, časa in vztrajnosti. Ker je moja dojenčica v obdobju nespanja je bilo na trenutke naporno za znoret. Včasih res več nisem vedela kje se me glava drži. Ampak kjer je želja je pot. In ker sem tako močno verjela v to idejo je uspelo. Prvi odzivi so fenomenalni, obetajo se zanimiva sodelovanja in na trenutke se vprašam ali bom ob dveh otrocih res vse to zmogla. Ne glede na vse sem še vedno mama, gospodinja, kuharica in tudi partnerka.

Ampak ženske smo neverjetna bitja in zmoremo vse, ko pa postanemo mame pa se ta moč samo še veča.”

 

Vrjamem, da obstajata dve vrsti ljudi – tisti, ki vodijo in tisti, ki sledijo. Zame niso eni boljši ali slabši, kot tudi ni enim lažje kot drugim. Ne smemo pozabiti, da so vedno vsakemu njegove težave najtežje. Vsekakor ena resnih težav pa je, ko imaš v sebi nemir. Želiš si več, želiš stopiti korak naprej, zadržujejo te navade, vzgoja, mnenje okolice in strah pred neuspehom. Kot uvod v ta projekt Wonder Woman bo zgodba Maje in kako se je ona odločila postati voditelj…

“Moje ime je Maja. Sem diplomantka. Če mi bodo zvezde malo naklonjene, kmalu tudi magistrica. V času študija sem tudi veliko delala. Lahko rečem, da delno zaradi denarja, v glavnem pa zato, ker zelo rada delam. Veste, sem ena tistih čudnih mam, ki jih delo veseli. Zakaj vam to pripovedujem? Bom povedala, obljubim. Sicer sem potrebovala kar nekaj časa, skoraj eno leto, da sem ugotovila, da to, da sem izobražena in da imam precej delovnih izkušenj preko študentskega dela, enostavno ni dovolj.

Moj življenjepis, moja prošnja za zaposlitev, moja izredno velika želja po končno pravi službi, je naletela na gluha ušesa. Zgodilo se namreč ni nič.

Ker sem ena tistih, ki ni rojena pod drevesom zvez, sem se morala v procesu iskanja zaposlitve znajti sama. In tako sem začela. Najprej sem se odločila, da ta čas, ko sem doma, čim bolj izkoristim. Pregledala sem svoje kompetence in se hitro odločila, da jih morem nadgraditi. In sem šla. Lahko rečem, da nazaj med zvezke in se začela znova učiti. Uporabna znanja, ki te jih na fakulteti ne naučijo. Znanja s katerimi izstopaš od večine. Popravljala sem življenjepis, ga urejala, dodajala, odvzemala alineje. Dokler nisem enega dne ugotovila, da sicer je dobro napisan, ampak, da je točno takšen, kot ga pošilja večina. Zakaj bi si torej nekdo vzel čas in ga prebral? Se mogoče zaradi tega nič ne zgodi okoli moje službe? Hitro je padla odločitev, da ga je potrebno popraviti. Ker sem že imela nekaj znanja grafičnega oblikovanja in ker sem diplomirana slovenistka je bil kreativen, privlačen, barvit – drugačen CV naslednji logični korak. In sem ga naredila. Mojega prvega. Danes, po mnogih ostalih, vem, kakšen je bil tisti prvi. Ampak, bil je moj ponos. In zelo hitro se je začelo dogajati in na področju iskanja zaposlitve premikati s svetlobno hitrostjo. WOW, CV res deluje, mi je odmevalo. Ker prihajam iz t.i. generacije Y, sem vedela, da v tej zagati iskanja zaposlitve nisem sama. Vem, koliko vas je. Vem. Zato sem se, namesto za varno, »resno« službo takrat v eni minuti odločila, da bodo privlačni, kreativni, barviti – drugačni CV-ji moja služba. In v tem, vam povem,  neizmerno uživam.”

Advertisements